Vsekakor Modern Warfare 2 igra premika veliko mejnikov in razbija mnogo tabujev. Je zelo priljubljena in popularna igra tako med mladimi kot tudi starejšimi. V ta namen, igro še boljše predstaviti smo pripravili daljši opis in test te nove zelo igrane Modern Warfare 2 igre serije Call of Duty. Opis obsežen in vsekakor vreden ogleda.

Takoj po prihodu Call of Duty 1 na tržišče leta 2003 so igre serije Call of Duty, postale sinonim za prvoosebne igre. Z vsako novo izdajo so razvijalci poskrbeli, da je bila »raja« zadovoljna, njihovi mošnjički pa polni. Zaradi velikega proračuna, ter posledično izpopolnjenosti igre je postala Call of Duty 2 ob izidu najbolj igrana igra – in je še sedaj četrta najbolj igrana računalniška igrica (sodeč po programu Xfire). Ko je tržišče postalo prenasičeno s tematiko druge svetovne vojne, so se razvijalci pri Infinity Ward, ki so razvili tako Call of Duty 1 kot Call of Duty 2, odločili, da preselijo dogajanje v sedanji čas. Tako je nastala igrica Call of Duty 4: Modern Warfare, ki je hipoma postala druga najbolj igrana na svetu – takoj za MMORPG-jem World of Warcraft. Zaradi sočasnega razvijanja več iger so se pri Infinity Ward odločili, da zaupajo razvijanje Call of Duty 5: World at War razvijalskemu studiu Treyarch, ki je razvil Call of Duty 3, namenjen samo konzolam. Peta izdaja serije Call of Duty je ob izidu leta 2008 razočarala javnost in kljub nekaterim pozitivnim kritikam ni ostala dolgo v žarišču. Prav zaradi tega se je javnost pripravila, da Call of Duty: Modern Warfare 2 ne bo kaj prida. Zato je Infinity Ward za prepričevanje javnosti v nasprotno porabil milijone, saj je poskrbel, da se je o igri neprestano govorilo: mesečno so objavljali »teaser trailerje«, ki so pričali o odlični eno-igralski kampanji, dinamičnem več-igralskem delu in o »Spec Ops« načinu.

Zgodba je postavljena pet let po zgodbi iz Call of Duty: Modern Warfare in že na začetku eno-igralske kampanje se kot ameriški vojak borimo proti milici med izvidnico v Afganistanu. A seveda se zgodba ne ustavi tukaj, saj postaja dogajanje vedno bolj zanimivo. Nedolgo zatem že plezamo po ledenikih, plavamo v oceanih in – verjeli ali ne – lebdimo v vesolju. Modern Warfare je ena izmed redkih iger, ki ne ovinkari nepotrebno ter se posveti sami zgodbi, ki je dinamična, intenzivna, na trenutke celo brutalna. Vsebina je postavljena kot nadaljevanje CoD4: MW, kjer celo kampanjo lovimo ruskega ultra-nacionalista Imrana Zakhajeva, ki ga sedaj Rusija mrtvega poveličuje kot rešitelja skorumpiranega ruskega režima. Sedaj prevzame vlogo Vladimir Makarov, eden Zakhajevih poročnikov, ki začne svoj režim terorja s serijo terorističnih napadov po celotni Evropi. Iz tega se kasneje razvije ruski napad na ZDA, nova svetovna vojna,  prav tako pa pride do obstreljevanja z medcelinskimi raketami...

Prva strvar, ki jo opazimo v enoigralskem načinu je, da je sestavljen linearno, kot je to le mogoče – vedno smo potisnjeni do naslednjega „checkpointa“ in skoraj nemogoče je v katerikoli točki kampanje odtavati. Kot drugo se bodo cinični, vsega naveličani igralci pritoževali nad enakimi tehnikami kot so v drugih igrah serije Call of Duty („respawn“ nasprotnikov, zavezniki, ki nas pričakujejo, da zavzamemo vse pomembnejše položaje, ter rudi sistem regeneriranja zdravja. Poudariti je treba, da so naši soigralci precej napredni – včasih nas celo podpirajo, nas krijejo, napredujejo z nami – nasprotniki pa so z vsako težavnostno stopnjo bolj smrtonosni. Na najzahtevnejši stopni sta le dva zadetka vse, kar naše telo prenese. Ampak teh elementov sploh ne opatimo, ko igramo, sa so le-ti še zmeraj zaslužni, da poskrbijo za zabavo in da zagotovijo, da med kampanjo ne bomo sedeli križem rok. Tako vsej akciji dajo svež pridih ter jo ohranjajo zanimivo, četudi je osnova na že predvidenih taktikah. Vedno nove naloge nam prinašajo nova orožja in zmožnisti – včasih je okoli njih osnovana tudi celotna misija. Nam naljubša misija je brez dvoma reševanje talcev na oljni ploščadi, ko z ekipo, imenovano „Task Force 141“, izplavamo iz podmornice na oljno ploščad v dim in uporabljajo infrardeče merke ter nas posledično vidijo skozi dim, nam pa ne preostane drugega, kot da jih nekaj dobimo nepripravljenih ter jim orožje enostavno ukrademo. Na voljo nam je vse od dušilcev, „heartbeat“ senzorja, riod ščitvo do vodenih predator raket. Večino teh orožij lahko uporavljamo tudi v več-igralskem načinu. Spreminjanje nalog v eno-igralskem načinu (najsi bo to pobeg iz barakarskega naselja s skakanjem preko streh ali pa terorističen napad na civilnem letališču) nam da še en dodaten razlog za priporočitev Modern Warfare.

V več-igralskem načinu ni več „dedicated“ strežnikov, ni dostopa do konzole, ni podpore za različne »mode« in drugih stvari, ki so jih do sedaj igralci jemali za samoumevne. Zamenjal jih je omejen, nenapreden sistem v obliki IWNeta. Ob bližanju izida so se pojavile govorice, ki so se kasneje izkazale za pravilne - da v igri ni možnosti nagibanja, pa tudi velikost serverjev je omejena na 18 igralcev, kar je veliko manj od 32 in 64, kot smo jih bili vajeni v prejšnjih inštalacijah serije. Toliko let so lahko igralci spreminjali nastavitve iskanja strežnikov in spreminjanja točkovanja na serverju, sedaj pa je vsa ta modularnost odvzeta in Modem VVarfare 2 je - vsaj tako kaže - prva igra, ki ima možnosti konfiguriranja prav take, kot jih najdemo na konzolah. Ampak ko smo končno pognali „multiplayer“, smo bili takoj zadovoljni, saj se celoten seznam prijateljev iz »steama« integrira v IWNet, tako da lahko enostavno povabimo prijatelje, da se nam pridružijo pri igranju. IWNet sicer nima funkcije, i bi nam povedala, če je server poln, kakor tudi ni „auto-join“ opcije, ki jo tolikokrat pogrešamo na „online“ igranju. Zagotovila razvijalcev, da bo IVVNet poenostavil „online“ igranje, so čisto resnična, saj je vse, kar moramo narediti, to, da si izberemo oborožitev vojaka, igralni način - najsi bo to „Search&Destroy“, „Team Deathmatch“, „Domination“, „Sabotage“, tretjeosebna varianta ali celo kaj drugega - in IWNet bo hipoma našel primerno igro, na kateri bomo v trenutku lahko igrali ter se borili za skupno zmago. Dobra novice je, da ko smo enkrat na serverju ter igramo, nam je takoj jasno, da so pri Infinity Ward izpopolnili igro do potankosti kar se tiče igralnosti. Enak tekoč in hiter ritem, kot je viden v Call of Duty 4: Modern Warfare, je opazen tudi v Modern Warfare 2, kjer je vse odlično uravnoteženo, a ima še zmeraj drugačen občutek od originala. Mape so bile razvite z manjšim številom igralcev v mislih - od 12 do 18 na javnih strežnikih - a so neverjetno podrobno zgrajene in že po nekaj odigranih igrah imamo občutek, kje so nasprotniki in kje so najboljši položaji za prestrezanje nasprotnikov. Med drugim so vključili tudi eno mapo iz Call of Duty 2 - zelo dinamično mapo z odprtimi polji in podzemnimi rovi - „Brecourt“. A vedno, ko odigramo igro do konca in pridemo do končnega rezultata, nas spet čaka nadležnih 60 sekund v čakalnici, kjer ne moremo tekstovno komunicirati s soigralci, lahko pa se pogovarjamo preko mikrofona, kar postane čez čas zelo nadležno in privede do tega, da odigramo na vsakem serverju samo eno igro.

Poleg klasične eno-igralske in več-igralske kampanje imamo v Call of Duty: Modern Warfare še en igralni način, imenovan »Spec Ops«. Ideja je, da bi v temu načinu namenjene stopnje preigravala dva igralca, a tudi en sam lahko igra, čeprav v tem primeru ta način izgubi svoj sijaj. Za igranje se povežemo v IWNet, ki je del „steama“, in tako lahko za soigralce uporabimo vse naše kontakte na »steamu«. To seveda pomeni, da ni možnosti igranja tega igralskega načina preko LAN povezave. Raznolikost stopenj v »Spec Ops« načinu je neverjetna in zelo redko najdemo dve, ki bi si bili vsaj malo podobni. Najljubša nam je stopnja, kjer je en igralec sam sredi bojišča, obkrožen s sovražnimi vojaki, drug pa je v bombniku AC130, ki odpira pot vojaku na tleh, ta pa se mora čim prej prebiti do cilja. Z boljšimi časi odklenemo še več stopenj in med 25-imi, kolikor jih je na voljo, bo vsak našel tisto, ki bo ustrezala njegovemu načinu igranja. V nekaterih stopnjah odbijamo val za valom nasprotnikov, v drugih se spet skrivoma prebijamo skozi zasnežene gozdove, polne sovražnih sil... Napisati povzetek in zaključek za tako igro je težko, saj je vsak od treh načinov tako različen, da bi ga lahko pravzaprav obravnavali kot drugo igro. Eno-igralska kampanja je ena izmed najboljših eno-igralskih kampanj, kar smo jih do sedaj preigrali. Skoraj nima pomanjkljivosti - kar se tiče zgodbe, zaporedja dogodkov in načina, kako prejmemo dogodke. Ponovno igranje je včasih naporno, saj ko se enkrat ustavimo, je težko spet začeti napredovati, a to so problemi, ki jih opažamo s celotno igralsko sceno. Ne glede na enoigralsko kampanjo je »Spec Ops« način ena izmed najboljših idej, ki so jih avtorji vključili v računalniške igre, saj razvijalci že vse od Left 4 Dead šiloma vključujejo soigralske načine v igre, v Modern Warfare 2 pa se zgodi preskok, kjer se vse dogaja drugače - s svojo globino in težo. Žal nam je edino, da ni podpore za LAN povezave. A ta problem je bolj izrazit pri več-igralskem načinu, ki je tudi del, ki je najmanj „spoliran“ - in četudi je samo jedro odlično, so okovi IWNeta celoten več-igralski način potegnili navzdol, saj sami ne moremo spreminjati nastavitev, zaradi česar od „multiplayerja” ostanete delček tistega, kar bi lahko bilo.

Vir: Revija SwPower - Samo Zavašnik