‘’Igralci ne razločujejo resničnega življenja od fantazije.’’

Vau. To je strašna misel, kajne? Pravzaprav absurdna.

Si predstavljate, da bi se več milijonov igralcev potikalo po svetu, medtem pa ne bi vedeli ali so v resničnem življenju, ali pa ne?

Kar pa je še bolj strašljivo je to, da je dandanes povprečen igralec iger star tam do trideset let, kar bi pomenilo, da so ti ‘psihopati’ lahko tudi doktorji, policaji ali pa gasilci. Hudiča, še politiki bi lahko bili!

Če pa igranje igric tako hudo vpliva na človeka in njegovo ‘razločevanjem med svetovi’, pa mi morali začeti ustvarjati kakšno zdravilo in moliti, da bi delovalo.

Če imate mogoče doma Metro, pojdite na stran 7 in videli boste s kakšnimi bolniki imamo opravka. In čaka nas hudičevo težka naloga, da jih spametujemo… Počakajte sekundo:

‘’42 igralcev med 15. in 21. letom smo testirali in ugotovili, da jih večina preživi več kot 10 ur za računalnikom.’’

42.

Nočem pretiravati, ampak taka testiranja/ankete so brez vezne. Zakaj? Ker mislim, da se vsi strinjamo s tem, da je neko testiranje ‘nekaj vredno’ šele takrat, ko je bilo testiranih več kot 1000 ljudi in zato je govorjenje, kot je to, da igralci ne  razločujejo resničnega življenja od fantazije, skrajno neumno.

Verjetno ste že vsi videli kakšno reklamo od L’Oreal Parisa, kjer pravijo, da je 97% žensk začutilo pozitivno spremembo kože, na koncu pa izvemo, da so testirali samo 14 žensk.

Ampak to je še vseeno dobro za L’Oreal.

Se pravi so to trditve znanstvenikov? Seveda ne. Metrojev novinar Mark Griffiths nam je osebno povedal, da bi za take raziskave rabili več ljudi, da bi lahko za take stvari, kot je igranje igric, našli negativne posledice.

Če nam tega nihče ne bi povedal, bi verjetno vsi mislili, da je to znanstveno dokazano. To je enostavno propaganda proti prekomernemu igranju računalniških iger. Bravo, Metro.

No, poznamo tudi igralce, ki so se v igre preveč vživeli.

Tako je npr. Linus (19 let), igralec World of Warcrafta, želel po omenjeni igri poiskati, kje se nahaja njegov brat. Se sliši čudno?

15-letni Simon nam je priznal, da je želel uporabiti Gravitacijsko puško iz Half-Lifea, da bi si prinesel nekaj iz hladilnika.

Ampak to ni to, kar vam želim povedati. Dejstvo je, da si je vsak izmed nas vsaj enkrat zamislil, da v rokah drži laserski meč, ali pa da vozi Batmobile. Človeška domišlija pač nima meja.

To niso posledice računalniških iger. Definitivno ne. Če ste šli kdaj v kino, si ogledali kakšnega epskega filma in se po ogledu filma niste vsaj malo zamislili, potem sploh niste bili v kinu. Tako kot mladi Simon, ima vsak pravico sanjati.

Ker pa je Metro opravil takšno testiranje s 42 igralci, pa smo ga tudi mi. Izprašali smo 5 igralcev in vsi so odgovorili, da jim igranje iger ne povzroča težav.

http://www.metro.co.uk/ 



Kaj mislite vi?